Naokoli

Pod Toskanskim soncem

Štirinajstdnevno potovanje z avtom po Italiji se je sprva zdelo kot izziv. Izziv, ki sva ga sprejela midva in najina prijatelja, s katerima sva se podala na septembrsko dopustovanje. Okvirno smo si sestavili načrt potovanja, rezervirali prenočišča in se podali na pot, ki nas je najprej vodila čez Bologno. 
Mesto v severni Italiji in prestolnica regije Emilia-Romagna. Bologna je seveda najbolj znana po svoji bolonjski omaki oz. kot jo imenujejo domačini – ragu. Med drugim je mesto znano tudi po mortadeli, lazanji in tortelinih. In mi smo za kosilo poizkusili kar vse. 😀 Je čudovito mesto z arkadami, ki so prisotne po celem mestu. Ravno v času našega obiska je bilo mesto polno pregrad in ograj in ugotovili smo, da se je le dan kasneje v Bologni ustavil papež. Še dobro, da se nismo držali prvotnega načrta, ko smo želeli dve noči preživeti v Bologni. Gužva, gužva, gužva!

Med načrtovanjem dopusta smo se odločili, da prvih pet dni namenimo raziskovanju Toskane, meni ljube dežele. Tako zelo sem si jo želela obiskati in letos se mi je želja uresničila. Med iskanjem prenočišča smo gledali na avtentičnost; hiška v Toskani, ki je nekaj posebnega. Modern hotel ali apartma tukaj ni prišel vpoštev. In smo jo našli. Hiško na obrobju Toskane, približno 40 km oddaljene od Firenc. Priznam, da sem se v hiško zaljubila na prvi pogled. Lastnica Barbara nas je navdušila z domačimi zajtrki, slastnimi slaščicami, ki so zadišale vsako jutro, in najboljšo granolo, kar sem jo jedla. Zaradi njene prijaznosti smo se v Le Molina B&B počutili kot doma.

Če se bom še kdaj vrnila v Toskano, se bom zagotovo oglasila še pri njih. Kljub temu, da smo bili nastanjeni bolj na obrobju, smo vseeno brez težav raziskovali preostali del Toskane. 

Drugi dan nam vreme ni bilo ravno naklonjeno, zato smo se odločili za obisk mesta San Gimignano. Majhno mesto, ki leži na hribu sredi Toskane, v regiji Siena, je poleg Firenc eno najbolj obiskanih mest v tem delu. V center mesta z avtomobilom ni mogoče, zato ga za nekaj evrov parkiraš na enemu izmed parkirišč in se do središča odpraviš peš, približno pet minut hoje. San Gimignano se lahko pohvali s štirinajstimi lepo ohranjenimi srednjeveškimi stolpi (od prvotnih 72) in z najboljšim sladoledom na svetu. Pa je res? Smo šli preveriti v Gelaterio dell’Olmo, pa moram reči, da me ni tako zelo impresioniral, kot sem glede na naziv pričakovala. Imajo pa vsekakor dobro reklamo. 😉 V mestu sta dve najboljši “sladolednici” in vsako leto ena zmaga v tem, katera ima najboljši sladoled. Škoda, ker nam je dež malo zagodil pri ogledu mesta, a ga vseeno priporočam v ogled. Zagotovo je po soncu še bolj slikovito. Mesto je zelo turistično, gneča ljudi te pričaka že ob vstopu v mesto, zato je potrpežljivost zelo priporočljiva. 😉 
Pot nas je zanesla še v starodavno Volterro, ki ima svoj izvor že v Etruščanskih časih. Obdaja jo zid, imenuje pa se tudi mesto vetra in skal. Je majhno, a srčno mestece. Obiskali smo jo ravno v času dneva, ko so bile trgovinice zaprte, odprt je bil le redkokateri lokal. Poleg etruščanskega muzeja Guarnacci, ki ga mi nismo obiskali, je Volterra je znana še po rimskem teatru, izkopanemu v petdesetih letih. Vstopnina za ogled stane 5 evrov, a smo si ga mi raje ogledali od zgoraj, ulice, ki vodi okoli mesta in ima čudovit razgled na ostanke.

The Big O v Volteri

Tretji dan naše toskanske avanture smo preživeli v Firencah, kamor smo se iz postaje pred ogromnim nakupovalnim centrom odpravili s tramvajem, ki nas je pripeljal v center mesta, slabih 5 minut hoje oddaljeni od slavne katedrale Duomo (Cathedral of Saint Mary of the Flower). Notranjost smo si pogledali pozno popoldne, ko je bilo manj ljudi, a me ni navdušila tako kot zunanjost iz belega in zelenega marmorja. Še obvezno fotkanje iz Ponte Vecchio na reko Arno, sprehod med stojnicami, kateremu je sledilo odlično (in tipično?) kosilo in že smo bili na poti na točko v mestu, ki ponuja najlepši razgled na mesto Firence – Piazza Michelangelo. Nad mestom sem bila navdušena! Res je čudovito! A je tudi med najbolj priljubljenimi v Italiji, kar pomeni ogromna gneča na najbolj obljudenih turističnih točkah. 
Predzadnji dan smo se po slastnem zajtrku odpravili proti morju. Po približno uri vožnje proti zahodu smo se na hitro ustavili v Pisi, znani po poševnem stolpu, in naredili nekaj klasičnih fotografij. 55,86 m in 296 stopnic visok stolp iz kamna in marmorja se je že med gradnjo okoli 12. stoletja začel nagibati zaradi slabih temeljev. V 20. stoletju so ga delno uspeli sanirati, a se potem oblasti niso strinjale, da bi ga popolnoma poravnali, ker bi s tem izgubil svoj status, saj je ravno zaradi poševne postavitve ena najbolj znanih stavb na svetu. Kot zanimivost naj poudarim, da je bil stolp pred sanacijo nagnjen za 5,5 stopinj, po sanaciji pa jim ga je uspelo poravnati na 3,99 stopinj.
Nadaljevanje poti do Forte dei Marmi se ni izkazala za najboljša zamisel, saj nam je dež prekrižal načrte. Gre za obalno mestece, katere glavna ulica se bohoti z butičnimi trgovinami največjih italijanskih modnih kreatorjev. Res sem si ga želela ogledati, a nas močan dež ni spravil iz avta. Zagotovo bo mesto na seznamu za naslednji obisk tega dela Italije.
Nekaj sreče s suhim vremenom smo imeli ob obisku mesta Lucca, z ohranjenim 4,2 kilometra dolgim in 12 metrov visokim mestnim obzidjem iz obdobja renesanse. Po obzidju je urejen park, ki vodi okoli mesta in po katerem se lahko tako domačini kot turisti sprehajajo ali kolesarijo. Sprehod z roko v roki je bil prav prijeten in vesela sem bila, da smo si ga privoščili po napornem tekanju po Toskani. Videli smo samo dva stolpa v mestu, v srednjem veku pa naj bi jih bilo celo 250. V tistem času so stolpi namreč imeli simbol prestiža.

Foto: Dušan Smolnikar

Foto: Dušan Smolnikar

Zadnji dan toskanskega potepanja smo se potepali južno od Firenc. Po priporočilu lastnice našega “toskanskega doma”, smo se ustavili v mestecu Montefioralle, kjer smo se na hitro sprehodili, saj je res majhno. Naredili smo nekaj fotografij simpatičnih ozkih uličic in se spustili v dolino, v mesto Greve in Chianti, ter si privoščili odlično kosilo. Chianti je sicer poznana beseda, saj je to tudi vinorodni okoliš v Toskani.
Skozi vinograde, sadovnjake in mimo tipičnih toskanskih cipres smo prispeli do najbolj fascinantne vinarne, kar sem jih kadarkoli videla. Vinarna Antinori je res arhitekturni presežek. Na poti do vinarne izgleda, kot da je sredi vinograda pristala vesoljska ladja. Brez besed sem hodila do vhodnih vrat in občudovala vsako linijo, vsak detajl, ki jo ta vinarna premore. Srečala nas je ena izmed vodičk, ki dela v vinarni in nam ponudila voden 90-minutni ogled z degustacijo, saj je slučajno nekaj ljudi odpovedalo. To se menda ne zgodi pogosto, ker je potrebno ogled rezervirati dosti vnaprej. Nismo veliko odlašali z odločitvijo in se že podali proti notranjosti. Vsak prostor je bil poseben, tudi video soba, kjer so pokazali predstavitev vinarne, kako je nastala, kako obdelujejo grozdje, … Klet je naravnost čudovita, a se mi zdi, da ogled sam le ni bil vreden 30+ evrov. Na koncu smo dobili še nekaj grisinov in pokušino treh različnih vin. Je vinarna vredna ogleda? Iz arhitekturnega vidika zagotovo. 
Pozno popoldne je že bilo, ko smo se zopet čez čudovito toskansko pokrajino peljali proti zadnji destinaciji te prelepe dežele – Sieni. Prispeli smo, ko je bila že tema, vendar je tudi v večernih urah zelo lepa lepa; polna domačinov in turistov, ki so že uživali v večerji.
Sprehod po Sieni, mestu, ki ima sedaj okoli 55 tisoč prebivalcev, je v 13. stoletju veljalo za eno izmed vodilnih evropskih mest. Sedaj je Siena eno izmed najbolj obiskanih mest v Italiji, zagotovo nujni obisk, ko si v Toskani. Bohoti se s trgom Piazza del Campo, mestno hišo Palazzo Pubblico in stolpom Mangia, ki je visok 102 metra in vsebuje 503 stopnic – menda zelo klavstrofobičnih. Na vrhu nismo bili, saj je bil stolp zvečer že zaprt. Kljub temu ena zanimivost. Menda je sistem takšen, da kupiš vstopnico in ti je določena ura, kdaj greš gor, saj so stopnice tako ozke, da mora iti naenkrat najprej cela skupina gor in nato dol. Med največje gotske stavbe v Evropi pa sodi Duomo di Siena, tako arhitekturna kot zgodovinska mojstrovina. 
Z ogledom Siene se je naš – bi rekla kar naporen – toskanski road trip zaključil, naslednji dan pa smo že bili na poti proti Rimu, kjer so nas čakali novi dnevi raziskovanja. Do tja smo se ustavili še pri termalnem vrelcu Terme di Saturnia, katerega obisk je res nujen. Res smo imeli srečo, da nas je pot peljala mimo te naravne lepote. Temperatura vode naj bi dosegala tudi 37 stopinj, v času našega obiska jo je imela med 28-30, kar je bilo perfektno. Kopali se nismo, smo pa namakali noge. 🙂 Naj poudarim, da sta tako kopanje kot parkirišče brezplačna, kar turista zelo razveseli.

Občutki iz Toskane? Sama sem navdušena, da smo se na tak način lotili raziskovanja. Glede na vreme smo se sproti odločali, kaj bi si ogledali. Nekaj točk smo imeli označenih vsak pri sebi, potem pa smo vsak večer določili, kaj bi si v izbranem območju sploh radi pogledali. Toskana premore še veliko več, polno majhnih in slikovitih mestec, ki si jih je v tako kratkem času nemogoče ogledati. Prepričana sem v to, da se bom v to prelepo deželo vrnila še v spomladansko-poletnem času, ko bodo prazna, a vseeno fascinantna polja zaživela pod preprogo vijoličaste sivke in živo rumenih sončnic.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.