Naokoli

Los Angeles v treh dneh

Po tem, ko sva leta 2016 obiskala vzhodno stran ZDA, sva si želela obiskati še zahodno stran. Kalifornija je res nekaj posebnega in ta je bila v najinem načrtu že nekaj časa. Zagotovo jo nekoč še obiščeva, rentava avto in prevozima večji del, a zaenkrat samo Los Angeles. Mesto angelov.
 
Moram reči, da sva dobila odličen deal za letalske karte, ki sva jih rezervirala v prvi polovici januarja. Na Expedii sva zasledila let iz Benetk v London in iz tja direkt v Los Angeles za slabih 380€ plus prtljaga. Ker so bile karte glede na pričakovano sumljivo poceni, sva vse preverila še pri British Airways in ja, vse je štimalo. Imela sva karte, rezervirala sva še prenočišče in planiranje se je lahko začelo.

Los Angelesom z okoli štiri milijoni prebivalcev je za New Yorkom drugo največje mesto v ZDA. Palme, več kot 280 sončnih dni na leto, Hollywood, svetovno znana filmska smetana, bogata ponudba kulinarike, … To je bila moja prva asociacija na mesto. In to sem tudi dobila. A mesto ni povsem takšno. Ima tudi velik problem in to je število brezdomcev, ki narašča iz leta v leto. V vsakem mestu jih je precej, a toliko jih res še nisem videla. Na ulicah se bori okoli 40.000 brezdomcev, ki so tam pristali bodisi zaradi vrtoglavih najemnin in ostalih življenjskih stroškov ali drugega razloga. Zaposleni z nižjimi prihodki npr. porabijo približno tri četrtine svoje plače samo za plačilo najemnine.

Kljub občutni razliki med elito in revnimi, je mesto nekaj posebnega. Nad mestom sem bila navdušena, saj mi je najbolj bilo všeč vreme. Poletje, zabava, dogajanje ob plažah. Utrip mesta te zagotovo očara, prav tako pa tudi prijaznost in gostoljubnost Kalifornijcev. Mogoče so prijazni le zaradi napitnin, mogoče pa gre za iskrene nasmehe in ljubko radovednost pri turistih. In potem je tu slavni Hollywood, ki piše smernice mesta. Že pri New Yorku mi je bilo všeč to, da prepoznaš scene iz določenih filmov, ki so bili posneti v tem mondenem mestu.

 
Po skoraj štirinajstih urah na letalu sva utrujena prispela na LAX, kjer je sonce že zahajalo. Kot vedno, sem tudi tokrat prespala skoraj ves let. Matej me je zbujal samo, ko je bilo treba jesti. 🙂 S spanjem imam res srečo, za začetne živčke pa je pomagala tudi tabletka Dramina. Iz letališča do stanovanja sva se za 8$ na enega pripeljala s Flyaway. Vožnja je precej avanturistična, ampak ko jo doživiš, veš zakaj. Avtobus verjetno nima amortizerjev, ki bi ublažili luknje in razpoke, vozil pa je tudi tako hitro, kot da bi nas ugrabil. Točno to je bilo tudi napisano v ocenah prevoza. 🙂 

Prvi dan

Ker se naju je jetlag kar dobro prijel, sva se zbudila že okoli pete ure zjutraj, tako da sva dan zares začela zelo zgodaj. Da bova nedeljo preživela ob morju, sva si zadala že na poti v Los Angeles. A preden sva se z busom 704 odpeljala proti Venice Beach, sva najprej odlično zajtrkovala v Jane Q, le nekaj minut proč od najinega stanovanja. Zares dobra hrana, še posebej najboljši avokado, kar sem ga jedla in čudovit interijer, nad katerim se vedno navdušim. Pa še ob šestih zjutraj odpirajo svoja vrata, kar nama je tudi bilo zelo všeč.
Ker je bil v nedeljo, 22. aprila Svetovni dan Zemlje, je bil ves javni prevoz v mestu zastonj. In to so prijazni vozniki avtobusov tudi ves dan veselo oznanjali. Sicer pa vožnja stane 1,75$. Na avtobus greš lahko s kartico, ki jo polniš ali pa točno gotovino, saj drobiža ne vračajo. Od naju, ki sva stanovala direktno na Hollywood Blvd do Venice Beach, katere vožnja z avtobusom traja skoraj eno uro bi sicer plačala 1,75$, vožnja z Uberjem pa bi naju stala cca 50$, bi pa bila vožnja temu primerno krajša (nekje 20-25 minut). A se nama ni mudilo, zato sva izkoristila brezplačno vožnjo.
Prva stvar, ki sva jo na Venice Beach naredila, je bila nakup SIM kartice na T-Mobile. Za 30$ na osebo sva dobila neomejene podatke, pri čemer sta 2GB LTE, potem pa se upočasni, a lahko internet še vedno uporabljaš. SIM kartica velja za 21 dni, kar se nama je ravno izšlo, saj sva potovala 20 dni. Med Anglijo in Los Angelesom pa sva uporabila Telemach kartico za 4€, da sva imela na voljo vsaj navigacijo do stanovanja in pa kontakt z lastnikom stanovanja.
Venice Beach je res nekaj posebnega in očitno sem morske sorte, saj me sonce, plaže in palme ponavadi najbolj navdušijo. Tako kot na Miami Beach, mi je bilo tudi tu všeč, kako aktivni so ljudje. Stari, mladi. Peš, s kolesom, na rolerjih. Sončna krema je tu obvezna, saj sonce žge kot zmešano, a vmes zapiha iz oceana, kar noro paše. Voda ni ravno za kopanje, mogoče za pogumne, a Kalifornija je tako in tako znana po surferjih. Kilometri po plaži so naznanili čas za kosilo in osvežitev v Blue Plate Taco, kjer sva okusila odlično mehiško hrano, za katero je Julian – mehičan, ki v LA živi že 26 let – prijazen natakar, ki nama je stregel, pravil, da še vedno ni takšna kot v Mehiki. Glede na to, kar v Sloveniji jemo v mehiških restavracijah, se to dvoje res ne more primerjati.
Na poti v stanovanje sva se odločila, da bo sončni zahod najboljše opazovati iz vrha – Griffith observatorija, do katerega sva imela slabih 45 minut hoje. Mesto angelov, ki je v rahli temi izginjalo pod nama, je res ogromno. A tudi smoga je ogromno, saj se je nad mestom vila meglica. Iz potke, ki vodi do observatorija, je možno videti tudi slavni Hollywood znak, tako da se nisva odločila posebej iti še do njega. Obisk observatorija je zastonj, prav tako uporaba vseh teleskopov (če prideš na vrsto), plača se le vstopnica za predstavo v Planetariju, ki znaša 7$ za odraslo osebo.

Drugi dan

Ob kavi in rogljičku v Starbucksu sva razmišljala, kaj točno si ta dan želiva videti. Želela sva si ogledati Paramount Pictures Studios, ker ga vsi priporočajo, hkrati pa tudi ni gužve, saj se zaradi produkcije, po studiih ne mora sprehajati morje turistov. Vstopnina za dve osebi je 116$, kar znaša nekje 94€. Voden ogled v zelo majhni skupini (4-6) traja 120 minut in je zagotovo med mojimi top doživetji v tem mestu. Vodila nas je izjemno prijazna vodička, ki nas je med studii peljala z golf avtomobilčkom in nam razkrivala ‘življenja slavnih’. Videti, kako se snemajo filmi, serije, oddaje .. kljub ogledu si še vedno težko predstavljam, kako vse poteka, da se na koncu pred našimi TV zasloni predvaja končni izdelek celotne produkcije. Seveda je v zadnjih letih precej manj filmov, ki se snema v studiih, saj se snema na različnih lokacijah po celem svetu. Vodička nas je peljala tudi v studio serije Grace and Frankie, ki jo gledam na Netflixu in nisem morala verjeti, da so vse hiše dejansko v studio in ne na lokaciji v Malibuju. Za tiste, ki serije ne gledajo, je bil to popolnoma nepomemben podatek (haha). Voden ogled studia Paramount Pictues je zagotovo nekaj, kar bi priporočala vsakemu, ki ga te stvari vsaj malo zanimajo oz. se mu zdijo zanimive.
Dan sva nadaljevala v smeri ‘finančnega’ dela mesta ter si ogledala Little Tokyo in Downtown LA. Sprehodila sva se mimo Broad Museum, ki je bil tisti dan žal zaprt (ob ponedeljkih je muzej zaprt). Videla sva tudi Disneyjevo koncertno dvorano, ki je iz arhitekturnega vidika zagotovo ena najbolj zanimivih stavb in prava umetnija. Dvorana sprejme 2.265 ljudi. Za izgradnjo dvorane v njegov spomin je žena Walt Disneya leta 1987 namenila 50 milijonov dolarjev, celoten projekt pa se je zaključil oktobra 2003.
Kosilo v SUGARFISH by sushi nozawa je bila odlična odločitev, saj sem jedla enega boljših sušijev. Kljub temu, da gre za manjšo verigo restavracije (kaj pa v Ameriki ni veriga?), je bilo to boljše kosilo, ki sem ga imela.
Rahlo utrujena sva se vrnila v stanovanje, kjer sva se pripravila na večer. Načrti za večer? Proba In-N-Out burgerja, ki ga vsi tako zelo priporočajo in je menda nekaj nujnega, ko si v Kaliforniji in pa impro predstava v Impro teatru nedaleč stran od naju. A na poti do večerje, sva se ustavila ob gužvi ljudi, ki so pred Dolby teatrom čakali premiero filma The Avengers: Infinity War. Priznam, če bi videla vsaj koga iz filma, bi najbrž bila res navdušena. A bila sem lačna, res sem čakala ta opevani burger, a na koncu bila tako razočarana. Da sploh ne omenjam gužve, ki naju je pričakala v In-N-Out. Jedla sem najbolj zanič krompirček, ki prvo kot prvo sploh ni bil slan, hkrati pa je imel res zanič okus.
Malenkost, ampak res malenkost tečkasta sva odhitela proti Impro teatru. Vstopnice sva kupila že prej, stale so naju 5$ na osebo. Celotni šov traja 30 minut, moraš pa biti nekaj časa prej že tam. Predstava je bila v redu, zame osebno nič posebnega, ni mi niti bilo tako zelo smešno. Mogoče sta bila za razpoloženje kriva tudi utrujenost in pa glavobol, ki se me je loteval. Je pa zabavna možnost, če se želiš zvečer malo odklopit.

Tretji dan

Tokrat sva jutro začela malo kasneje kot jutra prej, saj se je Chocolate Bar Pastry Cafe, kamor sva odšla na zajtrk, odprl šele ob osmi uri. Nič nisva hitela, saj sva v tem dnevu imela v načrtu samo obisk Conana. Sprehod po Hollywood Blvd, kjer so pred Dolby teatrom odstranjevali ograjo in šotor iz premiere filma prejšnjega dne. V novicah sva prebrala, da so nekateri dejansko prespali na ulici, da so dočakali in bili najbližje, kjer so se postavljali glavni igralci. Noro! 
Torej .. cilj in največje navdušenje dneva je zagotovo snemanje oddaje Conan O’Brian. Bus številka 222 naju je pripeljal v bližino studia. Na spletni strani 1iota sva kar nekaj tednov pred odhodom rezervirala brezplačne vstopnice, saj gredo za med. Nekaj dni pred snemanjem pa sva izvedela, ali sva dobitnika vstopnic, ali ne. Midva sva imela neverjetno srečo, saj npr. za Jimmy Kimmel Show nisva bila sprejeta.
 

Biti na snemanju svetovno znanega televizijskega voditelja in komika je neverjeten občutek, tega sem se izredno veselila. Na samem snemanju je kakršnokoli dotikanje telefona prepovedano, saj se bojijo, da bi kdo izdajal fotografije ali videe že pred oddajanjem na TV. Snemanje traja približno 90 minut, v tem času sva videla tudi oba gosta oddaje, ki se je predvajala tisti večer – Zach Braff iz Scrubsov (Mladi zdravniki) in Alia Shawkat iz serije Arrested Development (Odbita rodbina). 

Zagotovo je ogled snemanja oddaje nekaj drugačnega od običajnega raziskovanja mesta in to bi definitivno priporočala vsakemu, ki obišče Los Angeles. Če ne to oddajo, pa katerokoli drugo. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.