Naokoli

Divja Amalfijska obala

Zadnjih pet dni našega štirinajstdnevnega potovanja po Italiji smo preživeli na jugu Italije, na najlepši, a najbolj adrenalinski in divji obali – Amalfi obali. Vožnja iz Rima nas je pripeljala v Pompeje, antično mesto pod vulkansko goro Vezuv, ki so od leta 1997 vpisani v UNESCO-v seznam svetovne dediščine. 
Mesto, ki ga je 24. avgusta leta 79 uničil izbruh vulkana Vezuv, je izgubilo približno 2000 prebivalcev. Z izkopavanjem so pričeli leta 1748 in tako si lahko sedaj za 13 evrov ogledamo ostanke pokopanega mesta, ki je zares nekaj posebnega.  
 
Videti je domove, ceste, umetnine in ostanke ljudi, ki jih je prekril pepel velikanskega izbruha. Iznajdljivost, ki se je kazala pri gradnji tega mesta, je navdušujoča. Glede na škodo, ki je takrat nastala, jim je ob izkopavanju uspelo ohraniti veliko. Mesto se še širi, ni si ga mogoče ogledati v celoti. Tri kilometre dolgi zid in osem vrat, ki so vodila v mesto. Tako so Pompeji izgledali nekoč.
Iz obale Pompejev in Neaplja je moč opazovati dejaven, a trenutno mirujoč ognjenik Vezuv. Mi smo si ga šli ogledat, čisto od blizu na 1.281 metrov. Avtobus, za katerega smo odšteli nekaj manj kot 5 evrov po osebi, nas je po precej adrenalinski poti pripeljal nekje 250 metrov pod vrhom ognjenika. Tam je namreč potrebno plačati vstopnino in potem te čaka približno 15-20 minut hoje do kraterja. 

Foto: Dušan Smolnikar

Čeprav je iz nekaterih delov kraterja videti dim, pa ni zaznati pretiranega vonja po žveplu. Ker smo imeli lepo in sončno vreme, se je iz Vezuva vil čudovit razgled na Pompeje in milijonsko mesto Neapelj, ki smo si ga ogledali naslednji dan.

Foto: Dušan Smolnikar

Vlak iz Pompejev nas je peljal v Neapelj, rojstno mesto pice. Hkrati pa mesto kaosa in umazanije. Rek “što južnije, što tužnije” še kako prekleto drži! Sprehod skozi mesto, polnega smeti ter ljudi, ki jih umazanija več kot očitno ne gane. Če lahko pohvalim javni prevoz, pa zagotovo ne morem avtomobilskega kaosa, ki vlada v tem mestu. Priznam, da sem doživela kulturni šok, ki ga nisem pričakovala v takšni meri. Prvič sem bila v takšnem mestu in zajemala sta me utesnjenost in strah. V tem delu mesta se iskreno niti nisem počutila varno in ne glede na to, kako je na nek čuden način to celo zanimivo doživeti, sem si želela čimprej pobegniti na čist in manj kaotičen predel mesta.  

Foto: Dušan Smolnikar

Sprehod po ozkih uličicah, med tisočimi butiki, kavarnami, trgovinic s suvenirji, … mimo stanovanj, ki najbrž nikoli ne dobijo sončne svetlobe zaradi tako ozkih ulic in prehodov. V centru vlada kaos, sprehod ob obali pa daje občutek, da si v popolnoma drugem mestu. Ni beračev, ni umazanije, so prestižni butiki, uglajene restavracije in prefinjeni kafiči. Mesto si je zagotovo vredno ogledati, a ga sigurno ne priporočam z avtom. 
 
Tako daleč na jug pa se nismo peljali samo zaradi kaotičnega Neaplja in antičnih Pompejev. Želeli smo si ogledati verjetno najbolj znano obalno mestece na Amalfiju – Positano. Slikovito, majhno in idilično mestece, ki leži na pečinah. Popularna amalfijska cesta ali Amalfi Drive velja za ozko, nepregledno in prepadno, a ponuja čudovit razgled na pisana mesteca. 
Kako je tu v glavni poletni sezoni, mi ni jasno, saj smo imeli težave s parkingom že oktobra. Cesta čez mesteca je ponekod sicer namenjena dvosmernemu prometu, a če se le da, bodo en pas Italijani izkoristili za parking. In potem so tu še vespe in ogromni avtobusi, ki se bodo zrinili še čez tako ozki del. Naredili bodo zastoj, vmes preklinjali in mahali z rokami, a na koncu vseeno rešili vse. Na ta način se bi bilo zanimivo navajati. 🙂

Foto: Dušan Smolnikar

Na eni strani živčnost, da bomo razbili avto ali se bo v nas zaletel kdo drug, na drugi strani občudovanje zares čudovitih mestec. Praiano, Conca dei Marini, Amalfi so mesteca, mimo katerih smo se peljali, da smo prispeli v Ravello. Mestece, 365 metrov nad morjem s čudovitim razgledom. Ker Italijani popoldne radi počivajo, smo morali pohiteti s kosilom, saj nismo imeli nikakršnega fiksnega načrta za ta dan in si mize v nobeni restavraciji tudi nismo rezervirali. Tukaj naj dodam vreden nasvet: rezervirajte kosila do 14.00 ure. Potem lahko na kosilo kar pozabite, saj boste morali čakati do večerje. Uspelo nam je najti odlično restavracijo z morsko hrano in kozarcem osvežujočega Aperol Spritza, ki sem si ga na popotovanju nemalokrat privoščila.
Po kosilu smo se odločili, da se zapeljemo v mestece Amalfi, a z avtobusom. Kot povsod je tudi tu bila vožnja smešno poceni, a adrenalinska. Ko se na ozkem delu srečata dva avtobusa, postane zelo zanimivo, a se z rokami vse dogovorijo. 🙂 S sladoledom, nekaj fotkami ob sončnem zahodu in prijetnim sprehodom smo zaključevali naš dopust, saj smo naslednji dan naravnali kompas v smeri Slovenije in si na poti privoščili počitek v Riminiju, ki je bil nekako na polovici poti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.