Aloha, Havaji
Da se ne bova celo življenje samo slinila ob oddaji Hawaii Life na Travel Channel in da ne bova samo poslušala, kako čudoviti so Havaji, sva se kot del potovanja v Ameriko odločila, da obiščeva še ta skriti zaklad na drugem koncu sveta. Dobesedno na drugem koncu sveta!
Naj že na začetku povem, da bo objava verjetno vsebovala veliko presežnikov, a v tem raju res ne morem mimo njih. Da so Havaji romantični, čarobni in vse najlepše, kar je lahko, sem že vedela, a ko zares prideš sem, se tega dejansko zavedaš. Obisk Havajev sva razdelila na dva dela, prvi del na Oahu in za njim polet na Maui.
Prvi dan
Po nekaj manj kot šest urnem letu iz Los Angelesa, sva prispela v nov časovni pas – na Havajih namreč zaostajajo dvanajst ur za Slovenijo. Navdušenja na letalu ni primanjkovalo, saj smo vsi komaj čakali, da se iz ledeno mrzlega letala (sori, United, tukaj si s klimo zasral) prestavimo na sončna in vroča tla.
Nasmejani in sproščeni obrazi ter Aloha napis na letališču na Oahu so nas toplo pozdravili. Iz letališča sva se s taksijem Hawaii 23 za 23$ odpeljala proti Aqua Bamboo hotelu, približno pol ure oddaljenega od letališča. Iz 11. nadstropja, kjer sva imela sobo, se je kljub nekaj ogromnim hotelom pred nama, vil čudovit razgled na turkizno moder ocean.
Kosilo v Marukame Udon in hiter pobeg na plažo, kjer sem ostala brez besed (pa se to res ne zgodi velikokrat), saj je vse natanko tako vau, kot je na slikah. Peščena plaža, ki je sicer ne maram, me ni motila, saj se je združila v morje čudovitih barv. Bosih nog z japankami v rokah in jaz z novim tutujem sva se sprehodila do marine pri Honolulu ter ustavila, ko se je sonce poslovilo. Takoj ob pobegu sonca, smo se razpršili kot ob koncu predstave v Drami vsak v svojo smer, oziroma kamor nas je veter nosil. Naju je pripeljal do mini in najbolj srčkane odprte kuhinje, kjer sva si privoščila mini takose in svež ananas za lahko noč. Utrujena in s težkimi vekami sva zaspala že pred deveto zvečer, a v pričakovanju novih izzivov za prihodnje dni.
Drugi dan
Da naju bo mučil ‘nov’ jetlag, mi je bilo jasno takoj naslednji dan, ko sva se zbudila že 4.30 in delala načrte za nov dan. Zgodnji zajtrk v M.A.C 24/7, potem pa jutranji pohod na Diamond Head. Nekoč dejaven vulkan, danes pa izredno popularna turistična in pohodniška točka nad Waikikijem. S primerno obutvijo in plastenko vode se povzpnemo na 761 m visok rob kraterja. Pred tem gremo še čez kratek tunel, kjer kmalu za tem plačamo 1$ vstopnine in se po asfaltirani potki vzpenjamo do vrha. Pot je primerna tako za majhne otrok, kot starejše, saj jih je bilo ogromno, ki so se povzpeli do vrha, kljub temu, da nas tik pred koncem pričaka še 1.048 stopnic. Ja, 1.048 stopnic, ki so na nekaterem delu zelo strme in bi se brez kondicije najraje obrnila nazaj. A vztrajaš, saj te na vrhu čaka nagrada – neverjeten razgled na čudovit ocean in Waikiki ter del Honolula. Panoramske fotke, selfiji in vse kar sodi zraven, nato pa hitro dol, saj prihaja do zastojev in na nekaterih delih poti se je kar težko srečati. Na poti navzdol se sprašujeva, ali nadaljujeva dan na Wainamalo plaži, a začne rahlo deževati, zato se odpraviva proti hotelu in preostanek popoldneva izkoristiva na Waikiki plaži.
Zvečer naju je čakal lov na večerjo – dobesedno. Počutila sva se kot v Rovinju, sredi avgusta, kjer ni bilo variante, da kjerkoli dobiš prosto mesto v restavraciji. Saj nisva veliko zahtevala, samo hrano, saj jaz dokaj hitro postanem hAngry. V opevanem Duke’s nimaš ene proste mize, postavijo te v vrsto in upaš, da boš v eni uri na vrsti. Sori, moj želodec nima toliko časa. Na poti do Cheesecake Factory naju čaka ista zgodba, mogoče tu pred nama čaka 50 ljudi več. Gruča ljudi vsepovsod. In potem končno najdeva prosto mizo v piceriji, na vrhu fensi šoping centra in naročiva lokalno pivo in pico za 18$. Ja, moja pica margerita je bila 18$. Je bila super, a ne za toliko denarja.
Kar se tiče Havajev, so izredno dragi. Še bolj kot Los Angeles. Piva pod 6$ skoraj ne dobiš. Kar se hrane tiče, imaš povsod na voljo tudi standardno ameriško hrano – KFC, Burger King, McDonalds, ampak tega si res ne želim jesti tu. Če bom želela burger, bom našla takega kot treba v kakšni pivnici in si zraven privoščila še domače pivo
Tretji dan
Otok lahko prepelješ v slabem dnevu. In to sva naredila tudi midva – pri Alamo, minuto stran od hotela, sva en dan vnaprej rentala cabrio Mustanga za 120$, kar znese nekje 100€. Seveda se dajo dobiti cenejši avtomobili, a sva si malo privoščila. Sončna krema in pokrivalo sta bila pri nama obvezna oprema, a kljub temu me je sonce ožgalo kot paradajz. Štartala sva ob sedmih zjutraj in pot po nasvetu ostalih začela v nasprotni smeri urinega kazalca, tako da je bila obala ves čas na najini desni strani in sem jaz lahko veselo slikarila. Sonce nama ta dan ni bil najbolj naklonjeno, a sva vseeno imela čudovit dan. Zame na tem otoku tudi najlepši dan.
Nekaj kilometrov iz Waikikija sva zavila na cesto 72 ali Kalanianaole avtocesto, da sva se lahko čim dlje peljala ob obali. Prvi postanek je bil na Lanai Lookout, pri klifih in pogledu na neverjetno zapeljivo cesto. Seveda sva morala narediti par Instagram fotk, verjamem pa, da bi bile slike še lepše, če bi sijalo sonce.
Ker so se pričeli nabirati avtomobili, ki so isto želeli fotografije, sva se hitro umaknila in pot ves čas nadaljevala ob obali proti najini naslednji točki na zemljevidu – Waimanalo Beach. Slike, ki jih najdete na internetu, so zares sanjske. Tudi midva sva naredila nekaj lepih fotografij kljub oblakom, ki so naju tisti dan zasledovali. Ker je bilo morje zaradi slabega vremena zelo razburkano, se ni nihče kopal in je bila plaža popolnoma prazna.
Pred Waimanalo Beach sem se še želela ustaviti pri Makapu’u Point svetilniku, a sva zgrešila izvoz, nazaj pa se potem nisva peljala. Ko sedaj gledam, mi je kar malo žal, čeprav tistega sončnega razgleda ne bi imela. Mogoče pa se kdaj vrnem na Havaje in si takrat zagotovo pogledam še svetilnik.
Pot naju je peljala do Kualoe, do džungle. Tiste taprave, kjer so snemali Jurassic Park. pa Skrivnostni otok in Indiano Jones. Tako bujnega rastlinja nisem še nikjer videla. Barve so tako žive, kar pripomore tudi dež, ki ga je na tem delu otoka več.
Mimo Hauule po novo instagram fotko. Tisti, ki me pozna ve, da vedno poskusim najti Instagram lokacijo. In tudi tu sem jo našla – gugalnico ob glavni cesti (53-936 Kamehameha Highway). Pot naju je peljala do naslednje Pinterest lokacije – zajtrka.
Če si na tej cesti, je nujno treba obiskati Sunrise Shack. Pinterest je poln te pisane hiške, ki ob cesti prav vabi na veganski, brezglutenski in beljakovinski zajtrk ali pa samo prigrizek. Vsak je popokal svoj zajtrk in se prestavila na plažo, kjer sva ob bučanju valov pojedla letos popularno acai skledo s svežim sadjem, ki ga na Havajih res ne primanjkuje. Me je pa tudi tu zmotila posodica, v kateri so postregli zajtrk – na Havajih namreč obožujejo plastiko in ti vse strežejo v njej.
Ker sva zajtrkovala ravno na območju, ki se imenuje North Shore, ki je svetovno znani raj za surferje, sva se tudi odločila za dolg sprehod po peščeni plaži, ki se kar ne konča. Gruča surferjev v boju z ogromnimi valovi. Takšnega surfanja v resnici še nisem videla in je bilo res navdušujoče. Hoja po globoki in mokri mivki naju je malenkost utrudila in odločila sva se, da se zapeljeva še do zadnje lokacije tega dneva.
Po nekje uri in pol vožnje sva se pripeljala v Ka’ena Point State Park, ki je najbolj zahodna točka na otoku Oahu. Nad potjo, ki naju je zadnje kilometre vodila do cilja, sem bila noro navdušena, saj kaj takšnega še nisem videla. Vem, da je hrib-hrib in cesta-cesta, a na Havajih je vse nepredstavljivo lepše. Ljudje se zaradi valov večinoma tam ne kopajo, je pa nekaj domačinov počivalo na ležalnikih in se odklopilo od vsakdana. Ne vem, zakaj, a cesta me je spominjala na Irsko, pa tam sploh še nisem bila. Si pa predstavljam, da je isto lepo. 
Ravno, ko sva se vračala proti Waikikiju, je začelo deževati, tako da sva se za uro predčasno poslovila od najinega jeklenega konjička, nad katerim sem bila navdušena, saj se po takih krajih res splača voziti brez strehe. Lov na pozno kosilo in zgodnji skok v posteljo.
Četrti dan
Že ob pozdravu za dobro jutro sva vedela, da bo dan bolj na izi. Oba sva bila zelo utrujena, to noč sva spala 11 ur. Premiku ure se res ne prilagodiš tako hitro. Po acai skledi za zajtrk sva kupila dnevno karto za avtobus in se napotila proti Pearl Harbour. Še vedno utrujena, a hkrati navdušena, saj sem si res želela obiskati ta spomenik napada, ki se je zgodil 7. decembra 1941, ko so Japonci brez napovedi napadli floto in s svojimi torpedi uničili vse, kar se je uničiti dalo, poleg vseh ladij, vključno z USS Arizona, tudi več kot 1000 mornarjev, zelo mladih in nič slutečih, da se bo tisti dan za njih končal. A po prihodu na blagajno sva ostala razočarana, saj sva pozabila rezervirati karte. Kaj to pomeni? 1300 vstopnic na dan je zastonj in ko jih oddajo, je konec. Kupiti jih pač ne moreš. A prej, ko prideš, hitrejši termin dobiš. Midva sva prišla okoli 11. ure in dobila karte za 14:45, kar nama je bilo preveč za čakat. Malenkost slabe volje sva se tako sprehodila čez območja, kjer se pač brez vstopnice lahko. Kar sva si lahko ogledala, se te še kako dotakne. Verjamem, da je obisk spomenika še bolj poseben.
Sva rekla, da tega tokrat ne bova delala, a sva si popoldne v hotelski sobi privoščila popoldanski počitek. Utrujenost naju res hudo daje, a tudi to je del potovanja. Mene, ki spanje obožujem, to res ni motilo.
Enkrat na leto je na Havajih SPAM festival hrane. In midva sva ta dan očitno ujela. Za kaj točno gre? Konzervirano meso oziroma doručak po naše (ali mesni narezek v konzervi) je bilo nekoč bolj priljubljeno, saj si je bilo kaj drugega težko privoščiti ali pa enostavno ni bilo. In to se je očitno obdržalo, saj iz tega vsako leto prirejajo festival in iz tega mesa pripravijo raznorazne specialitete. Ljudi na festivalu mrgoli, a vseeno nama je uspelo nekaj pojesti. Nezaželjena pošta oz. spam pri mailu izvira ravno iz tega. No, pa smo se še nekaj novega naučili.
Peti dan
Po odličnem ‘all-you-can-eat’ zajtrku v Duke’s sva šla na en krajši jutranji pohod. Le slabe pol ure vožnje z avtobusom iz Honolula se nahaja Manoa Falls. Slap, do katerega vodi urejena, a na momente spolzka potka, je čudovit. A še bolj navdušujoča je ta pot, ki vodi do njega. Slap sam po sebi ne bi bil nič posebnega, če ga ne bi obkrožala tako posebna narava. Džungla, skozi katero se sprehajaš približno 25 minut, je prava paša za oči. Na momente pokrita s kamenjem, proti koncu pa malenkost blatna pot, obdana z ogromnimi drevesi, vejami bambusa in eksotičnim zelenjem. 30-metrov visok slap se spušča v bazen, kjer se je prepovedano kopat ali kakorkoli namakat zaradi možnosti bakterijske okužbe v vodi. Če želis na sprehod sam, v dvoje, z družino, … vzemi bus št. 5 (Manoa Valley) in ga zapusti na zadnji postaji. Slab kilometer kasneje se začne park. Vstopnine ni, plača se 5$, če prideš do tja z avtomobilom.
Popoldansko poležavanje na plaži v Waikikiju, skok po suvenirje za domov in že pakirava za Maui.
Oahu je sicer otok glavnega mesta Havajev – Honolula. Otok je izjemno raznolik – proti jugu Honolulu in turistični Waikiki, kjer sva bila nastanjena tudi midva, povsod drugje pa narava, kot bi jo narisal. Že nekaj minut stran si lahko v miru, brez gruče Azijcev, ki jih je izjemno veliko. Le kako jih tudi ne bi bilo, ko pa imajo do Havajev le nekaj ur leta (približno isto oziroma malo dlje kot Kalifornijci).
